Hranjenje

Hrana v simboličnem pomenu pomeni čutenja. Pri hranjenju imamo tudi motnje hranjenja. Nekatere osebe so »bašejo« s hrano, da bi otopile občutke bolečine, strahu ali čustvene lakote.

Hrana v simboličnem pomenu pomeni čutenja. Pri hranjenju imamo tudi motnje hranjenja. Nekatere osebe so »bašejo« s hrano, da bi otopile občutke bolečine, strahu ali čustvene lakote. Z drugimi besedami, bežimo v svet tolažbe, ki je hipen. Po PRENAJEDANJU pa se počutimo grde, gnusne, jezni smo nase in imamo občutke krivde, lahko se celo sovražimo. Preko hrane tako zadovoljujemo čustvene potrebe in ne same lakote. Ker pa je hrana hitra in trenutna zadovoljitev, preko nje dobimo željo po sprejemanju, objemu, ljubljenosti, spoštovanju, ki pa je ni mogoče dobiti in se vrtimo v začaranem krogu. Po drugi strani pa imamo občutek, da nas odvečni kilogrami »varujejo«. Podobno kot prenajedanje ali prisilno hranjenje tudi ANOREKSIJA pomeni, da se skušamo zavarovati ali dobiti nadzor nad svojim življenjem. S tem skušamo dobiti moč, ki nam je bila odvzeta, pomeni nadzor kaj prihaja k nam, v naš sistem, v naše telo. Zavračanje hrane tako simbolično pomeni zavračanje življenja in vseh stisk ter čutenj, ki jih ne zmoremo čustveno predelati. Hrano lahko zavračamo iz različnih vzrokov. Naj naštejemo vsaj nekaj: če je mati kot ženska doživljala veliko nasilja, nezavedno ne želimo odrasti; družine anoreksičnih se lahko kažejo kot toge, vse je le prav ali narobe, vmesno ne obstaja; šteje le mnenje enega (običajno očeta, lahko pa tudi mame), doživljanje drugih ni pomembno. Simbolično lahko pomeni, da če ni prostora za čutenja in potrebe drugih, tudi ni prostora za hrano in sočutje. Vzajemno poleg kontrole vnosa hrane, oseba budno pazi na red in čistočo, obsedena je s telesom, ki ga nikakor ne more sprejeti. Popačeno samopodobo spremlja še perfekcionizem. Z bruhanjem, izločanjem »neprebavljivega« oseba regulira in »izbruha« sram, gnus, strah in podobne stiske oseba na ta način regulira. Ta način prehranjevanja, bruhanja je BULIMIJA. Osebe z bulimijo prihajajo večinoma iz kaotičnih družin, kjer ni razmejitev med zakonskim in otroškim sistemom. Četudi se stiska ne dogaja več, je ostanek pretekle stiske še vedno prisotna v telesu, ki prihaja vedno znova na dan in jih osebe doživljajo kot del sedanjosti. Čas za preseganje je ko si pripravljan, pripravljena.

Česa ste resnično »lačni«?

Deli članek:

Ostali zapisi

Naša MOČ in pozornost

Predstavljajte si, da odprete vrata neprijetnim doživljanjem v vašem telesu, mislih in čustvih, jih samo ZAČUTITE in JIM DOVOLITE. da gredo, SPUSTITE JIH v kolikor jin ne želite več zadrževati v vašem prostoru, v vašem telesu ali v čustvenem doživljanju. Ste pripravljeni prevzeti krmilo dosedanjega avtopilota preteklosti in usmerjati moč v vašo želeno smer?

Sram in nemoč

Predvideva se, da se občutek sramu razvije kot odziv na samoočrnitvene misli in prepričanja, ki spodkopljejo naš občutek učinkovitosti in samosprejetosti. Svoje »pomankljivosti« dojemamo kot neobvladljive in sebe pogosto vidimo kot nevredne.

Prenašanje naših vsebin na otroka

Če je šlo karkoli narobe v otroštvu vsakega partnerja, se bo to preverjalo v intimnem odnosu. Kot sem omenila že v prispevku »Vpliv travme na intimnost« je ponavljanje določenih situacij le poskus razreševanja nepredelanih situacij.

Travma in intimnost

Zdrava intimnost je predan odnos, ko partnerja komunicirata odprto, NEOBRAMBNO in spontano. Odzivata se z empatijo, sklepata kompromise, sta lahko eden ob drugem ranljiva, si izpovedujeta občutja. Uživata tudi ob vseh telesnih stikih – od ljubkovanja do spolnosti. Pomembno je tudi medsebojno spoštovanje, spoštovanje in SPREJEMANJE medsebojnih razlik v interesih, prijateljstvu, karieri, hobijih…Med krizo sta si v oporo, sta spontana in zvesta drug drugemu.

Kontaktiraj me