Sram in nemoč

Predvideva se, da se občutek sramu razvije kot odziv na samoočrnitvene misli in prepričanja, ki spodkopljejo naš občutek učinkovitosti in samosprejetosti. Svoje »pomankljivosti« dojemamo kot neobvladljive in sebe pogosto vidimo kot nevredne.

Zakaj nisem mogla tega preprečiti, se upreti, pobegniti, narediti drugače?
Predvideva se, da se občutek sramu razvije kot odziv na samoočrnitvene misli in prepričanja, ki spodkopljejo naš občutek učinkovitosti in samosprejetosti. Svoje »pomankljivosti« dojemamo kot neobvladljive in sebe pogosto vidimo kot nevredne. Sram je pogosto povezan s strahovi pred zavračanjem in zavrnitvijo, izolacijskim vedenjem, prepričanjem, da nas drugi ne marajo ipd. Posebnost sramu je, za razliko od jeze ali žalosti, da ni izražen in razbremenjen. Ko smo žalostni lahko jokamo, ko smo jezni lahko kričimo, ko nas je sram pa ničesar ni mogoče narediti, da bi se sram sprostil in razbremenil. Že neuglašenost oziroma pomankanje empatije za katero koli situacijo, ki smo jo doživeli kot otrok, vključujoč tudi zadovoljstvo in veselje, vodi do sramu. Te občutke, ki naletijo na ne empatijo, ne odzivanje odraslega, otrok doživlja kot sramotne in neželene, hkrati pa tudi pričakuje nesprejetost teh občutij v prihodnosti. Ob občutju nemoči in izgubi avtonomije in nezmožnost vzdrževati osebne meje je izkušnja sramotna že samo po sebi. Če osebna meja take osebe ni spoštovana, ta ugotovi, da če nima suverenosti ali neodvisnosti, mora biti ničvredna. Ker pogosto ne moremo preprečiti ali nadzorovati izkušnjo ali od katere ne moremo pobegniti, se žrtev nauči, da je nemočna in da imajo naše akcije le malo moči, da spremenimo okolje. Ta izkušnja popolne nemoči je zastrašujoča in sramotna. Kot žrtev se oklepamo neustrezne samopodobe in sramu, ki jo spremlja, da bi ohranila iluzijo moči in osnovni občutek nadzora. Ker so se nam »neprijetnosti« (kot otroku) dogajale s strani nam poznanih ali bližnjih oseb, je tako še večji razlog, da otrok verjame v upravičenost takega obnašanja odraslih in tako krivdo pogosto prevzamejo nase, so prepričani da je z njimi nekaj narobe, kar še dodatno prispeva k občutku sramu. Sram je tako čustvo, ki nam pove, da je nekdo prekoračil našo osebno mejo, da smo izpostavljeni. Če izkušamo in ponavljamo izkušnje osramočenosti in sramu, je to z namenom nezavednega upanja, da bi se zgodilo nekaj novega, drugačnega, nekaj kar ne bi prinašalo več stiske, z namenom preseganja.
Si želite preseganja travm in stisk, novih izkušenj, ločevanje med doživljanjem v preteklosti in sedanjosti?

Deli članek:

Ostali zapisi

Naša MOČ in pozornost

Predstavljajte si, da odprete vrata neprijetnim doživljanjem v vašem telesu, mislih in čustvih, jih samo ZAČUTITE in JIM DOVOLITE. da gredo, SPUSTITE JIH v kolikor jin ne želite več zadrževati v vašem prostoru, v vašem telesu ali v čustvenem doživljanju. Ste pripravljeni prevzeti krmilo dosedanjega avtopilota preteklosti in usmerjati moč v vašo želeno smer?

Hranjenje

Hrana v simboličnem pomenu pomeni čutenja. Pri hranjenju imamo tudi motnje hranjenja. Nekatere osebe so »bašejo« s hrano, da bi otopile občutke bolečine, strahu ali čustvene lakote.

Prenašanje naših vsebin na otroka

Če je šlo karkoli narobe v otroštvu vsakega partnerja, se bo to preverjalo v intimnem odnosu. Kot sem omenila že v prispevku »Vpliv travme na intimnost« je ponavljanje določenih situacij le poskus razreševanja nepredelanih situacij.

Travma in intimnost

Zdrava intimnost je predan odnos, ko partnerja komunicirata odprto, NEOBRAMBNO in spontano. Odzivata se z empatijo, sklepata kompromise, sta lahko eden ob drugem ranljiva, si izpovedujeta občutja. Uživata tudi ob vseh telesnih stikih – od ljubkovanja do spolnosti. Pomembno je tudi medsebojno spoštovanje, spoštovanje in SPREJEMANJE medsebojnih razlik v interesih, prijateljstvu, karieri, hobijih…Med krizo sta si v oporo, sta spontana in zvesta drug drugemu.

Kontaktiraj me